PRAVLJICA V DESETIH DEJANJIH

Whistler 4 komentarjev »

UVOD

V Whistlerju se je 17.02.2010 pisala zgodovina slovenskega smucarskega teka in slovenskega sporta nasploh. Temu sva bila prica tudi midva, skupaj s pescico slovenskih navijacev med njimi ni manjkal niti ameriski Slovenec iz Clevlanda, ki je obvladal slovenski jezik z ameriskim naglasom.

Pravljica se je odvijala po hoolywudskem scenariju, prava drama s sanjskim koncem za slovenski narod.

Priprave na ta dogodek so trajale ze celo prejsnje leto, ko sva se odlocila oditi v Kanado, v prvi vrsti, zaradi smucarskega teka, natancno sprinta za zenske. Seveda nisva dobila nobenih kart za ta dogodek. Slucajno sva sla v Downtownu Vancouvra mimo prodajalne kart in jih tam kupila po astronomskih cenah. Toda splacalo se je. Pravica je skazica, tudi za Finsko, ki ni dobila nobene medalje. No to je bolj letelo na gospo Saarinen, ki je Petro ze dvakrat izrinila s proge.

1. dejanje

Vstajanje zjutraj ob 4.50. Pakiranje vseh sportnih rekvizitov v nahrbtnike. Anica naju je opremila s hrano in pijaco, Ciril pa nama je dal se eno slovensko zastavo in hokejski dres z napisom Slovenija. Anica naju je po zajtrku odpeljala na 10 minut oddaljeno postajo, kjer so stali avtobusi za odhod v Olympic Park. Avtobus je odpeljal proti Whistlerju predcasno in po dveh urah voznje smo prispeli v Olympic Park. Vse pohvale Kanadcanom za organiziranost. Vse imajo oznaceno, vsepovsod ljudje, ki te usmerjajo do samega prizorisca ter se derejo v zvocnike, da naj pripravimo karte. Po uradnih in temeljitih pregledih prtljage (presvercal sem vodo in dva soka, ker so zamenjali moj nahrbtnik z Marusinim, ki je nato morala opraviti cel postopek odpiranja nahrbtnika, jaz pa sem ga picil, koliko so me nesle noge) in kart, sva hodila se nekaj sto metrov do stadiona.

2. dejanje

Takoj ob prihodu na stadion, kjer sva bila ze ob 8.00, med prvimi seveda, sva preverila prizorisce, kjer bova stala in navijala naslednjih 6 ur. Takoj sva ugotovila, da bo to ob ograji, kjer je ovinek v zadnjih 100 metrov. Tako sva imela dober pregled nad prihodom v ciljno areno, na klanec, ki je bil nad areno in big screen, za lazje spremljanje vseh dogodkov ob progi in v samem finisu.

Po nekaj minutah so se za nama pojavili stirje slovenski navijaci doma iz stajerskega konca, ki so bili, kot se je izkazalo, na istem avtobusu. Ze smo izobesili slovenske zastave in se opremili z rekviziti. Nato sta prisli se dve dekleti iz Gorenjske ter mladenic iz Clevlenda, ameriski Slovenec in majhna toda zelo priscrna skupinica slovenskih navijcev je bila ustvarjena. Kot je bilo opaziti so bili tam tudi navijaci Katje Visnar, na glavni tribuni pa sta pesti za Petro drzala njena brata. Tukaj se stevilo slovenskih navijacev konca in lahko podama konco stevilko, ki ni presegla stevilke 20 (ce odstejemo funkcionarje), kar pa je za tako majhno drzavo kot smo mi, veliko. Upostevati je seveda treba tudi oddaljenost Slovenije od prizorisca OI. Opaziti je bilo tudi zastave Velike Britanije, Portugalske in Juznoafriske republike, ki veljajo za prave eksote smucarskega teka, toda v tem je car olimpijskih iger. Seveda je bilo polno navijacev Norveske, pa polno hladnih in namrscenih Rusov, razigranih Poljakov in Svedov ter Fincev.  Z Maruso sva stala zraven Nemcev iz Munchna vmes pa se je vrinila tudi neka lokalna Kanadcanka, ki ji je bil najbrz vsec nas nacin navijanja.  Ze pred tekmo smo ogrevali nase glasove z raznoraznimi vzkliki in petjem.

3. dejanje

Ob pogledu na progo je bilo okoli 9.00 opaziti prve sportnike, ki so se priceli segrevati za tekmo. Vsi smo se ukvarjali z vprasanjem, kdo je kdo, iz katere drzave prihajajo, kdo ima kaksne drese. Ker smo seveda navajeni na naso tipicno florescentno bravo, smo pricakovali nase v takih dresih. Seveda pa smo skusali biti internacionalni in ugotavljati v kaksnih dresih nastopajo predstavniki drugih drzav. V tem nismo bili prevec dobri.  Zavedli pa so nas predvsem dresi Fincev z nekimi svetlo zelenimi barvami podobnim nasim dresom in vsakic, ko je  sel mimo nas kdo v tem dresu smo mislili, da je nas, zato smo vzklikali in se drli. Na koncu, po par krogih ogrevanja smo le opazili napis Suomi, kar pomeni Finska. Nismo obupali in se vedno iskali nase, nato smo le vso v crnem opazili Petro Majdic, ko je bila se zdrava in neposkodovana s stevilko 75 na hrbtu, kar se nam niti ni zdelo tako nenavadno, dasiravno smo vedeli, da bi naj imela stevilko 3. Videlo smo jo enkrat in nic vec, malo nam je bilo cudno.  Se zabavali smo se, da se sploh ne rabi segrevat, ker bo pometla s konkurenco. Vsi smo mislili, da smo jo pac zgresili, ko je sibala mimo nas.

4. dejanje

Tekma se je blizala zacetku in vsi smo bili napeti, kje je nasa Petra, saj bi naj startala kot tretja. Stali smo takoj za prostorom za segrevanje in nje ni bilo videti. Sanjalo se nam ni, kaj se dogaja. Nato pa smo iz daljave videli, da prisepa Petra z eno roko ob bok in komaj hodi. Vsi zaprepadeni nad to sliko, ki ni obetala nic dobrega smo padli v sok. Kaj se dogaja? Zakaj se ne segreva? Saj sploh ne more stati in hoditi, kaj sele, da bi tekla? Vsi navduseni, da jo vidimo smo priceli z vzklili Petra, Petra in mahali z rekviziti. Petra nam je pomahala in odsepala do prostora, kjer imajo smuci in start. Cez nekaj trenutkov pa dejstvo. To, kar smo videli na posnetku v ciljni areni, je najhuje, kar se lahko zgodi sportniku, ki trdo gara za svoje uspehe in navijce, ki pridemo 9000km dalec, da vidimo dogodek, ki bo ostal v spominu za vekomaj. Pocasen posnetek Petre  Majdic, kako z veliko hitrostjo pada na podrocje izven proge v globoko lukno in kar izgine iz vidnega polja kamere v neko strmo z drevesi polno podrocje.  (Kot nam je kasneje povedal njen brat, naj bi se z eno nogo nekako ujela, z drugo nogo pa ji ni uspelo in se je kar zvalila na bok ter padala par metrov globoko) Na sreco so tam bili delavci in gledalci, ki so ji pomagali iz tiste lukne. Kaksna crna tocka za organizatorje, ki niso uspeli poskrbeti za varnost sportnikov. Sele, ko si nekdo zlomi stiri rebra postavijo tam ograjo. Katastrofa in sramota za delavce na progi in organizatorje. Takoj nam je postalo jasno, zakaj vsa ta nezmoznost normalnega segrevanja Petre Majdic. To kar smo gledali tistih nekaj trenutkov je dajalo obcutek, da Petra ne bo startala, toda citiram njenega brata “trmasta, kot je, je vztrajala”.

5. dejanje

Start deklet za sprint je odprla Avstrijka Smutna. Petri je nato pripadla stevilka 75. Vsi tekmovalci so sli cisto blizu nase ograje, tako da smo jih res lahko videli od blizu, za vsakega slehernega smo navijali..tudi za eksote iz Grcije, Velike Britanije, Litve in Juznoafriske republike. Drli smo se v vseh jezikih. Vcasih sem se zmotil pri katerem izmed dresov, ker ni bilo enostavno ugotoviti iz katere drzave kdo prihaja, tako sem se Latviji drl, dajmo Litva, pri Svicarjih, dajmo Kanada ali pa dajmo Norveska, kr majo vsi rdece drese. Se dobro, da nismo imeli problemov pri prepoznavanju Japoncev in Kitajcev. Petra se je ze v kvalifikacijah borila in dala vse od sebe z velikimi bolecinami. Ko je prisla v cilj smo bili prepricani, da je to konec. Po njenih reakcijah ni kazalo dobro, smo pa bili ena izmed redkih drzav, ki je imela tri v nadaljnem tekmovanju. Ze na to smo bili ponosni. Po kvalifikacijah smo imeli vec kot uro casa, vseskozi nas je morilo vprasanje, kako bo s Petro naprej, bo sploh  nastopila. Od vas iz Slovenije smo dobivali vse vrste informacij in sploh ni kazalo dobro. Vmes smo dobili iz slovenske hise tudi rekvizite, zastavice, kape in plakate zelene barve z napisom Slovenia in I feel Slovenia. Slikali smo se z nekaterimi sicer neznanimi tekmovalci, kot so smucarski skakalec Lazaroni, tekac na smuceh iz Velike Britanije in Juznoafriske republike (z njim se je slikala tudi ena izmed nasih navijacic, ki mi je rekla: Kaj naj mu recem? Naj mu recem great job? Jaz sem skoraj umrl od smeha in ji rekel, naj ne bo hudobna, saj je gospod pritekel na zadnje mesto v kvalifikacijah in bi to zanj lahko bila zalitev, ona pa bi ostala brez fotografije, tukaj se vidi, kako smo slabo spremljali ostale, v nasih srcih je bila samo Slovenija). Sledilo je slikanje z najbolje uvrsceno tekacico iz USA, zanimivo navijacico iz Norevske, hladnokrvnimi Rusi, katerih sem se prav vstrasil, ko sem pristopil do njih so me gledali, kot da sem z Marsa, niti besede niso razumeli. Po dolgem casu je eden iz skupine dojel, da bi se rad slikal z njimi in vse postavil v vrsto. Omenil sem jim, ce poznajo Slovenija in to je bila usodna napaka, omenil se nogomet, in ze sem hitro laufal nazaj k nasim, da ne bi dobil se batin, pomiril sem jih vsaj z laznim dejstvom, da navijam za njihove tekace. :) Tik pred tekmo smo dobili informacijo, da bo Petra na lastno odgovornost startala. Juhu, veselje je tu in vprasanja, kako bo naprej.

6. dejanje

Pred startom cetrfinala zensk (moske bom tokrat dal na stranski tir, saj so za nas predstavljali drugorazredno skupino sicer zelo postavnih in misicastih tekmovalcev) smo ponovno priceli s sloganom “kdor ne skace ni Slovenc”, z vzkliki Petra, Petra, s petjem “Slovenija od kod lepote tvoje” in se par slovenskih zametnih. Spet smo si zasluzili mahanje Petre, namenjeno nam.

Cetrfinalni dvoboji so se zaceli, mi pa ze napeli glasilke za nase tekmovalke, ki so nastopale skoraj v vseh skupinah, tako da nam je cetrfinale zelo hitro minilo. Vsi preseneceni nad neverjetnim tekom Petre, ki je prisla kot prvouvrscena iz skupine v cilj in se tako uvrstila v polfinale. No tablete so ocitno prijele, vendar ze to je zelo nadrealno, kar se dogaja.

YouTube slika preogleda

Ko smo videli polfinalno skupino, ki je bila naravnost smrtonosna nas je spreletel srh. Kako bo zmogla s poskodbo priti do finala…ampak vseeno je upanje v nas ostajalo, napetost pred startom pa dvigovala tlak v nasih srcih, ki so bili samo za Petro Majdic. Vmes so mimo nas prisli tudi norveske, kanadske in poljske televizijske kamere in posnele nase srcno navijanje, ki je bilo izredno vztrajno, tiho nismo bili niti za trenutek, kar lebdeli smo od energije.

Start polfinala in dogajanje na progi nista obetala uvrstitve v finale toda mi smo srcno navijali vse do konca, ko je Petra prisla v cilj, kot cetrta v skupini. Vsi smo si rekli, to je bilo to, saj nismo uspeli natancno preverjati vseh casov prejsnjih skupin, niti nismo vedeli, kako hitra je Petrina skupina. Vseeno smo se sprijaznili z dejstvom, da je Petra obticala v polfinalu in zaceli vzklikat bravo Petra. Nato pa gledam razvrstitev rezultatov in tista magicna crka Q, ki pomeni uvrstitev v finale, se je na moje veselje pojavila pred imenom Petre Majdic. Jaz sem zacel vzklikat, da je Petra v finalu in nikomur ni bilo nic jasno, zakaj se jaz veselim, nato pa so ostali dojeli, kaj se dogaja in sledilo je huronsko navdusenje, objemanje, jokanje, drenje. Teh obcutkov se sploh ne da opisat, veselje in navdusenje je bilo morda celo vecje, kot takrat, ko smo dobili medaljo.:)) Zacelo se je petje in dretje in cviljenje in totalno noro pricakovanje finala.

7. dejanje

In tu je FINALE sprinta. Na sesti progi Petra  Majdic, predstavitev tekmovalcev in mi v televizijskem kadru. To smo si po pravici povedano  posteno zasluzili. Pulzi v nasih srcih so se povzpeli, kot da smo ravnokar pretekli maratonsko razdaljo, dasiravno moram na tem mestu napisat, da je veliko lazje spremljat vse skupaj v zivo na samem prizoriscu, kot pa iz domacega kavca ali iz kake pivnice.

Dekleta so startala in mi smo dajali se zadnje moci od sebe, napeli grla, na vso moc udarjali z rekviziti in navijali za Petro. Dramaticen tek, ko se je Petra iz petega mesta pocasi priblizevala medalji, je v nas vzbudil totalno evforijo in norost. Petro smo videli, da se iz zadnjega klanca v ciljno areno smuca nekako na tretjem, cetrtem mestu, v nasem ovinku, tocno na mestu , kjer smo stali je Svedinja, ki je bila tik za njo na rahlo pohodila Petrine smuci, bilo je prav srhljivo, cisto za petami ji je bila in za trenutek nam je zastal dih ter zelja..samo, da ne pride do padca. Nato pa sanjski finis Petre in zgodovinsko preckanje rdece crte v cilju. Drama se je koncala s srecnim koncem, Petra v nezavesti, organizatorji jo nosijo iz ciljnega prostora, kamera vseskozi uprta v naso tekmovalko, mi pa ze prepevali, skakali, se objemali, jokali, se smejali in zmajevali z glavami ali je vse to sploh res, kar se dogaja. Vmes nekako pozabili na moski finale, zato nam je odpihnilo tudi rekvizite za navijanje direktno na progo. Eden izmed kanadskih navijacev, ki je bil ob nas je splezal pod ograjo in nas resil pred morebitno katastrofo, saj so rekviziti lezali direktno na progi.  Objeti smo skakali in se drli vse mozne vzklike, peli in se veselili brona, ki je bil prigaran z neverjetno vzdrzljivostjo, nadcloveskim naporom. Norvezani, Rusi in Poljaki, ki so tudi dobili medalje se sploh niso veliko veselili, mi pa smo z veseljem vztrajali vse dokler se stadion ze skorajda ni izpraznil. Sledilo je nazdravljanje s pivom in odhodom proti avtobusu za Whistler, seveda se je treba udeleziti tudi podelitve medalj.

YouTube slika preogleda

Na poti do avtobusa smo se v poljskem jeziku pozabavali s Poljaki ter Norvezani, Rusi pa tako na svojevrsten nacin praznujejo osvojitev medalje, z mrkimi pogledi in tiho. Dobivali smo cestitke od prostovoljnih delavcev, ki so se veselili z nami na poti do busa, prav tako pa od predstavnikov ostalih narodov, predvsem Kanadcanov. Bili smo res najglasnejsi in z vzkliki in petjem navdusevali ostale navijace. Pravi animatorji.

8. dejanje

Pot iz olimpijskega parka do centra Whistlerja, kjer je tudi slovenska hisa, je seveda hitro minila, veliko smejanja in veselja ter raznoraznih pripomb v stilu, Majdiceva bi ze bila na cilju in gledala na uro, ko bi ostale tekle v ovinek mimo nas, bron je enak zlatu, to je pravi olimpijski duh, nepozabno dozivetje, saj smo vedeli, da se bo splacalo iti 9000km dalec itd.

Po olimpijski vasi smo vzklikali razlicne slogane v prid nasi medalji v stilu Who win a medal?? Slovenia, pa seveda Petra Petra, Petra Majdic, Mi se mamo radi, Kdor ne skace ni Slovenc, We are the champions, Siva pot, Slovenia od kod lepote tvoje, Jaz pa pojdem in zasejem od Kekca, Sampijoni in se mnogo drugega.

Sli smo po celotni vasi, vmes so nas ljudje seveda veselo sprasevali od kod smo in kaj se je tako nenavadnega zgodilo, da se veselimo. Olimpijska vas je bila polna koncertov in non stop se je nekaj dogajalo, podobno, kot v Vancouvru, kjer je vsako noc ob 22.45 ognjemet.

V slovenski hisi smo z navijanjem nadaljevali. Se slikali pred vhodom v slovensko hiso. Tam so nam postregli s sampanjcem, da smo nazdravili slovenski medalji. Lepo sta nas sprejela in pozdravila tudi Petrina brata, ki sta res fajn decka, kapo dol pred njima in njuno sestro. Spremljala sta naju tudi do okrepcevalnice, saj med tekmo ni bilo casa za jedaco in pijaco. Maruso je bilo na wc od 8.00 zjutraj, srecanje z  wc skoljko je imela sele v olimpijski vasi v Mcdonaldsu ob 18.00. Svaka ti cast, da si zdrzala. Oba od vsega navdusenja nisva mogla niti jest, vse kar sva na tekmi pojedla je bilo jabolko, Marusa se cips, jaz pa dva keksa. Imela sva tudi sendvice in veliko cokolado, ampak lakoto je potesilo neverjetno evforicno razpolozenje.

9.  dejanje

Z Maruso ob 18.10 ze stojiva v vrsti za prost vstop na prizorisce razglasitve olimpijske medalje. Maruso od vse napetosti, ki sva jo dozivela pritisne sredi vrste tik pred vhodom, na wc. Po dvajsetminutnem cakanju greva ven iz vrste in tocno takrat so zaceli spuscat noter obiskovalce in recem Marusi: “Evo zdaj bi bila noter!” in Marusa rece, ko isceva wc:  “Kaj pa mene, ko je nehalo tiscat na wc?” Saj nisem vedel al naj se jocem, al naj se smejem. Ampak iznajdljiva Marusa je bila na vezi z Gorenjkama, ki sta zagotovili, da imata vstopnici za naju. No vsaj to, vendar sta sele na poti in midva se bojiva, da bova kaj zamudila. Vztrajna Marusa je skakala tam okoli pregledovalca kart in mu vsiljevala najine vstopnice s tekme. Gospoda ni prepricala, da bi naju spustil noter, nakar je eden izmed slovenskih predstavnikov iz slovenske hise videl, kako Marusa nemocno caka pred ograjo za vstop na stadion in ji v roke stisnil dve brezplacni vstopnici. Bravo Marusa , well done. Ponovno cekiranje torb v stilu letaliskih pregledov. Devali so se, ko da smo mi tam, zaradi njih in ne oni, zaradi nas. Marusa je od napetosti, da ne bi kaj zamudila, zacela preganjat crncka naj malo pohiti, ker bi rada se kaj videla. Bila sva cisto zmedena in Marusa se je spotaknila ob neke skupaj zbite deske in poletela naravnost v objem sefu za skeniranje kart. Ce ne bi bilo njega bi najverjetneje poletela dalec vstran in se zdevala ko kanta. Med tem hitenjem sem bil tud jaz totalno zmeden, hkrati se smejal Marusi in odpiral svoj nahrbtnik, ki so si ga izbrali za natancen pregled, sel kar mimo gospoda k kateremu je poletela Marusa, tako da so me klicali, da moram takoj nazaj v vrsto.

Nato sva skupaj z Gorenjakam pricakala vrhunec tega dne. Najprej podelitev medalj za zenski smuk, na nase vsesplosno veselje je bila najvisje Vonn, ki je ful fejst deklica in vsi smo ji to zmago privoscili, samo cimmanj nadutih Avstrijcev in Avstrijk. Sledila je podelitev moskim v sprintu teka na smuceh in poslastica na koncu podelitev medalj tekacicam v sprintu, z naso Petro Majdic, in ze so vihrale slovenske zastave. Z glasnimi vzkliki in mocno mesanico vsemogocih custev smo pospremili vidno ganjeno Petro na oder za zmagovalce ter dramaticno igro custev nase Petre ob prejemu medalje.

10. dejanje

Po podelitvi medalj smo odsli se na trg, kjer se je Marusa slikala ob olimpijskih krogih, jaz pa z naso tekacico Vesno Fabjan. Ze pred tem sva ob vstopu pozdravila slovenske smucarske skakalce, ki so sli tudi na podelitev medalj. Ob odhodu v slovensko hiso nas je ustavila novinarka radia Slovenije in nas prosila za intervju, zelela je, da vsak kaj pove, toda Marusa je rekla: “Ti nekaj povej, jaz ne bom nic govorila”. Povem nekaj o tem neverjetnem uspehu in zakljucimo z vzklikanjem Petra, Petra, Petra. Pred tem me je snemal tudi snemalec RTV Slovenija toda upam, da ne bom na tvju, ker tisto je totalno glup posnetek. Saj smo res bli edini pravi navijaci, ki so se dejansko zaradi tega dogodka pripeljali v Vancouver, vsi ostali so funkcionarji, uradniki, sponzorji, politiki, druzine.

V olimpijski hisi smo poslusali govore ministra za solstvo in sport, predsednika olimpijskega komiteja Slovenije in Petrinega brata. Nato smo popili par sampanjcev, jaz sem pojedel juho, dasiravno nismo ravno sodili tja med vso to slovensko elito, obcutek pa vseeno ni bil slab, stati ob ministru za sport, gledati v hrbet predsednika olimpijskega komiteja g. Kocjancicu, bivsega direktorja smucarskih reprezentanc Jara Kalana, komentatorja smucarskih tekov Marjana Fortina in Tomasa Globocnika in Toneta Vogrinca, ki je ze prava ikona slovenskega sporta.

Ko smo se nazrli in odzejali je vseeno napocil cas za odhod v Vancouver, saj zadnji bus naceloma gre ob 21.00, ura pa je ze bila 21.30. Petrin brat nam je v primeru, da ne dobimo prevoza v Vancouver ponudil svercanje v njegov apartma, kjer bi se dalo dobit kak prostor za prenocit. Res velikodusno od njega.

Na poti do avtobusa sem srecal se enkrat trenerja smucarskih skakalcev, ga pozdravil, mu cestital za odlicne dosezke nasih skakalcev na mali skaklnici in mu zazelel sreco v prihodnjih tekmah. Kar naenkrat pa se od nikoder pojavi Lindsay Vonn in z Maruso vsa vzhicena gledava kaj pocne meter od naju in ob tako pozni uri 21.45, ziher se ga je nazgala od veselja v tisti gostilni. Se ne cudiva z Maruso, da je izpadla v kombinaciji. Marusa je s fotoaparatom ujela le njeno zadnjico. Malo heca.

No z Maruso sva prisla domov okoli ene ure zjutraj in vsa utrujena od 19 urnega neprenehnega stanja na nogah, hoje in neutrudnega navijanja padla kot klade v posteljo, kjer se kar nekaj casa nisva mogla zaspat, od vseh teh vtisov in dozivetij.

ZAKLJUCEK

OB PRAVEM CASU SVA BILA NA PRAVEM MESTU. NOBENA SLOVENSKA OLIMPIJSKA MEDALJA SE NE MORE PRIMERJATI Z NACINOM, KAKO JE BILA PRIDOBLJENA TA MEDALJA. THE DREAMS COME TRUE. IN MIDVA SVA BILA DEL TEGA.

NOVINAR Gregor

MENTORICA, LEKTORICA, SNEMALEC IN ODGOVORNI UREDNIK sefica Marusa

P.S.: Mosko kombinacijo bo kot ze veste komentirala novinarka Marusa. Nagradna igra se vedno velja, pa veliko uspeha.

  • Share/Bookmark

Predogrevanje

nekategorizirano Brez komentarjev »

En kratek video posnetek iz tekme. Snemano po kvalifikacijah. To je za ogrevanje pred resnicno obsezno reportazo iz tekme. :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Vancouver zvecer

Vancouver 2 komentarjev »

Dogajanje v Vancouvru na predvecer najbolj pricakovanega dne na olimpijskih igrah za Slovenijo:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Porocanje iz olimpijskega prizorisca

Vancouver, Whistler 2 komentarjev »

Naslov je verjetno malo zavajujoc, saj danes nisva uspela priti do Whistlerja. Po tem ko se je za naju zrtvovala Anica in se ze ob petih zjutraj zbudila, da nama je pripravila zajtrk in malico za zraven ter naju peljala v North Vancouver na avtobus, sva po le dobrih desetih minutah cakanja izvedela za slabo novico, ko nama je mozak v modrem (v Vancouvru so to v tem casu prostovoljci) povedal, da so na zalost tekmo prestavili. Ker mu nisva zelela verjeti, sva informacijo preverila se v Mariboru (preko Lucije) ter pri se enem prostovoljcu. Vsi trije so nama dali enak odgovor, tako da sva po skoraj eni uri stanja na dezju vendarle obupala in se s sea busom odpravila v Downtown gledat olimpijski ogenj in nazaj v Burnaby. Pa vec srece prihodnjic oziroma kot kaze ocitno v nedeljo.

Olimpijsko mesto: slike

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

NAGRADNA IGRA

nekategorizirano 26 komentarjev »

Marusa in Gregor sva se odlocila izpeljati nagradno igro z mamljivimi nagradami. V njej lahko sodelujejo vsi,

- ki boste svoj odgovor oddali 16.2. do 10am po vancouverskem casu, oziroma 19.00 po srednjeevropskem casu

- ki so stari nad 18 let, zgornja omejitev let je po strokovni oceni 94 let

- ki se spoznajo ali pa tudi ne na zimske sporte

- ki redno berejo najin blog

- ki so drzavljani Evropske Unije s stalnim prebivaliscem v Sloveniji

- ki se strinjajo s pogoji nagradne igre, ki jih bova po potrebi dolocila naknadno (morda bo zmanjkalo sponzorskih sredstev).

Bistvo nagradne igre je, da pravilno napovete prve tri tekmovalce moske superkombinacije. Vrstni red ni pomemben.

Nagrade za pravilno napovedane tekmovalce v moski kombinaciji so:

*en pravilno napovedan tekmovalec: ena tablica kanadske cokolade (0,30 penijev),

*dva pravilno napovedana tekmovalca: dodatna kartica iz Vancouvra (s postno znamko je vrednost 2,00$+taksa)

*trije pravilno napovedani tekmovalci :magnet in obesek (10,00$ + taksa)

POMEMBNO OPOZORILO

Takso nam ob prejemu nagrade vrnete.

Tistim, ki ne boste uganili nobenega tekmovalca pa se zahvaljujeva za sodelovanje in vec srece prihodnjic.

  • Share/Bookmark

Blog Vancouver 2010 | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: GlossyBlue
RSS vnosi RSS Komentarjev Prijava