Trije tedni v Kanadi so minili kot bi pihnil. Sedaj, ko sva že v objemu domačih naslonjačev, pa sva sklenila zapisati še par zaključnih misli in nekaj kratkih prigod in zanimivosti.

Pa začnimo pri wc školjkah. Le te so zelo nenavadne, ne sicer njihova oblika, ampak vodostaj v wc školjki je izredno visok, kar po domače pomeni, da ti voda sega skoraj do zadnje plati. Malo je neprijetno, ko opravljaš veliko potrebo. Saj veste, ko vržete kamen v vodo in špricne na vse strani. Poseben dogodek je poteg vode, saj vsebina v wc školjki še kar nekaj časa plava na površju, teh prizorov nimava v najlepšem spominu. :)

Pri sorodnikih v Calgaryju se je vrtela zanimiva glasba, zelo nevsakdanja, ampak je sodila v prijeten ambient (valček, klasična glasba, orientalska glasba, arabski ritmi). Meni je bila ta glasba všeč in sem jo pohvalil. Citiram Marušino izjavo po dveh dnevih mojega hvaljenja glasbe: “Kaj se delaš sofisticiranega!” in smehu ni bilo konca. ;) Bože bože, ta izraz si pa potegnila nekje iz podplata, kot bi rekla Lucija za svojo francoščino.

Zdaj pa ena Gregorjeva brezvezna izjava.
Nekako sva ob najinem natrpanem urniku našla tudi čas za družabne igre. V Portlandu sva sedela v prijetni kavarni, kot dva sofisticiranca, intelektualca, odprla Marušin komplet kart, ki jih je kupila v Seattlu in igrala med mladimi tako zelo priljubljeno igro šnops. Za primerjavo midva z Marušo sva imela karte za šnops, vsi ostali pa so imeli vsak svoj prenosni računalnik. Maruša je po nekem spletu okoliščin zmagala, dasiravno sem ji moral pred pričetkom razlagati pravila igre. Moj komentar Maruši: “Pravica je skazica!” in že spet smeh cel dan na račun tako brihtne izjave.

Še ena Marušina. Stojiva na glavni avtobusni postaji v Portlandu, čakava na avtobus za Vancouver. Skupaj z nama je čakalo pet ljudi in najina malenkost. Malo sva jih opazovala, en gospod se je pogovarjal sam s seboj, ena mladenka je naredila celo štorijo iz dogodka, kako je enega gospoda pred vhodom prosila za cigareto, to zgodbo je razlagala starejšemu gospodu, ki je strmel v nebo in molčal, na klopci pa je sam čakal 80 letni gospod, ki mu je sin pred tem dejal, da mora tam sedet in naj nikamor ne gre. In Marušina izjava namenjena vsem petim osebam: “Poglej to sodrgo!” Kje si ti ta izraz našla? In spet sva se smejala celo pot do Vancouvra.

Bolj kot te bedarije nama bodo seveda v spominu ostale olimpijske igre, ki so bile vrhunec najinih avantur. Nikoli pa ne bi videla prireditev v Vancouvru, če ne bi imela tam tako prijaznih sorodnikov, ki so nama olajšali najino potovanje. Iskrena hvala vsem.

In še zaključna misel.
Če bo Petra v Sočiju, bova tudi midva.

PS: Sicer pa, da ne boste mislili, da Maruša in Gregor nimava navijačev; trume množic so naju pričakale na Münchenskem letališču. Poglej sliko spodaj.

Še zadnjič lep pozdrav, Maruša in Gregor

  • Share/Bookmark