Vstajanje ponovno ob 4.45 zjutraj in na avtobus za Creekside v Whistlerju, kjer se odvijajo vse tekme v alpskem smucanju. Tam naju je pricakalo lepo vreme, sicer zjutraj se zelo hladno. Potrpezljivi in stevilni prostovoljci so naju usmerili proti ciljni areni. Ponovno skozi vse preglede in nato na sedeznico proti smuciscu. Prispeva ze uro in pol pred zacetkom in isceva pozicijo, kjer bova stala 6 ur in navijala za najboljse in tudi tiste malo slabse. Prostor sva nasla takoj za dvema mozema s turbani, po kasnejsem pogovoru izveva, da so iz Indije. Prijazno vprasam, ce imajo kaksnega tekmovalca v smucanju in povejo, da so pac prisli, da malo vidijo skijanje. Tudi prav, ampak skupaj z ostalimi nevestnimi Kanadcani tvorijo dolgo vrsto pred nama in nimajo pojma kaj so prisli gledat, ne poznajo nobenega smucarja, mogoce tri ali stiri. Sploh vecina okoli naju ni vedela, zakaj se gre pri kombinaciji nama pa so zasedali prostor v prvi vrsti. Odlocil sem se, da jih bova ze nekak pregnala z moteco cvileco piscalko, ki mi jo je dala Anica in jo njena vnukinja uporablja v soli v primeru, da se na izletu zgubi.

Zal moje vztrajno cviljenje in Marusina reglja nekako nista pregnala teh ljudi, dasiravno je ena Kanadcanka rekla, ce bi lahko manj piskala. Jaz pa v ameriskem stilu: “I dont understand you.” In dalje piskal se bolj kot prej. Nekaterim je bilo najino navijanje vsec, zato so rekli, da se bodo se posebej drli, ko bodo sli na progo nasi tekmovalci. In res so se, je delovalo ze, da je ustvarjen cel fan club slovenskih navijacev, sestavljen iz Indijcev, Kanadcanov, Romuni so bili blizu in  Americani. Navijala sva res za vsakega smucarja, slisalo se je heja Norge, heja Sverge, gema Schweiz, immer wieder Osterreich, forza Italia, go Canada, go USA, vamos Argentina, dajmo Cehi, dajmo Hrvati in seveda dajmo Slovenci.

Po zanimivem smuku, kjer je presenetil Dominik Paris iz Italije, ki nama je kasneje tudi pomahal, pa ni bil edini, da se ve, smo z nestrpnostjo pricakovali slalom, ki ga je postavil Ante Kostelic. Se bo pestro.

YouTube slika preogleda

Slalomska voznja se je po uri in pol cakanja zacela, pred tem so mimo naju prihajali sami asi, ki sva jih, ena izmed redkih, poznala. Vsakic vzkliknila kak slogan, odvisno ia ketere drzave je kdo bil in tako so se ponavadi smucarji na zacudenje, da imajo svoje navijace obracali k nama. Najbolj prisrcen je bil Svindal in Lizeroux, pa tudi nasemu izmed treh Andrejev, Krizaju se je zdelo fajn, da ma dva navijaca na tribuni. Po nekaj dneh sva bila ponovno na tv ekranu, ko je v cilj prisel Andrej Jerman, no ampak tokrat nama vsaj ne bo treba dajat intervjujev:)). Bila sva tudi obvesecna o dobrih rezultatih biatlonke in Mariborcana Flisarja v krosu, zato sva navijala tudi za njiju.

Sledil je zanimiv razplet kombinacije. Ko je prisel v cilj Beni Raich, bi morali videt skremzljene obraze avstrijskih novinarjev, jaz pa vzklikal bravo Beni, saj sestemu mestu se ne gleda v zobe…haha, ce ne bi bil to ravno Raich. Malo crnega humorja pac, kaj so pa tako pozresni, samovsecni in napihnjeni, saj imajo se slalom in veleslalom, tam bodo itak dost pobrali. Ivica v cilju in z Maruso ze skaceva, kot da je nas..no saj pred dvajsetimi leti bi bila to tudi nasa medalja. Ante je stal blizu naju in sem mu rekel bravo Ante mislim, da imate medaljo, pa je rekel, ne znam ako je to dovoljno za medalju..nato odlicen Bode Miller in Silvan Zurbrigen. Zal Svindalu ni uspelo, ampak saj ze ima dve medalji.

YouTube slika preogleda

Po tekmi se malo slikanja smucarjev v ciljni areni, pozdrav s smucarko Karen PUTZER, prav fajn deklica. Vprasal sem jo zakaj ne smuca in je rekla, da letos ne smuca, zaradi poskodbe. Vprasala me je, za koga navijam, ce sem iz Svice, pa sem ji povedal, da sem iz Slovenije in, da navijam za vse. Se simpaticen pozdrav in adijo ciljna arena za smucanje.

Nato se malo provociram Avstrijce z vzklikanjem immer wieder, immer wieder (vedno znova) in nato schade schade (skoda). Namrec Avstrijci vzklikajo vedno znova, vedna znova, vedno znova Avstrija…zdaj pa tega ni bilo. Kanadcane spomnim, da gre mimo njih Michael Janyk, ker ga tak niso prepoznali.

Nato se z Maruso sleceva, jaz celo do kratkih rokav, ker je bilo nenormalno vroce. Vcasih sem pomislil, ce sem res na zimskih olimpijskih igrah, non stop sonce, v Vancouvru vseskozi 15 stopinj, na soncu se vec.

Z busom se odpeljeva proti Vancouvru, s Seabusom do Downtowna in nato domov z lokalnim busom do Burnabya. Anica naju ze caka s pojedino. Res skrbi za naju, kot da bi nama bila mama, vedno nama da hrano tudi za na pot, sadje, sendvice, kekse, sok. Res ne bova pozabila nikoli dobrosrcnosti nasih sorodnikov v Kanadi, taksne si lahko samo zelis in tudi po njihovi zaslugi nama bodo ostale te pocitnice v enem najlepsih spominov.

Lep pozdrav Marusa in Gregor

Slike iz tekme: klik

  • Share/Bookmark