Hello everybody from capital city of Washington, SEATTLE. Torej popolnoma ze obvladava amerisko anglescino, saj prisluskujeva vsakemu njihovemu pogovoru, bolje receno ga dobro slisiva, saj imajo njihovi glasovi izredno jakost in posebno zvocno podobo. Danes (o.p.nedelja 7.2.2010) sva po tipicnem ameriskem zajtrku imela avtobusni dan, saj sva prvic na najinem potovanju opravila vecino poti z avtobusom. Za to sta dva razloga, velika oddaljenost najinega cilja in rahla poskodba v predelu med levim in desnim stegnom abdominalisa in quadricepsa pri Marusi. Kot vsak dan pred tem, sva tudi tokrat zacela pot na Space Needle, od koder sva se z metrojem odpravila v Downtown, kjer je bilo ocitno opazno, da je nedelja. Na ulicah je bilo malo ljudi in se ti nekako cudni, beri – Maruso je bilo strah -. Vsak je sam pri sebi nekaj momljal, crnci so se objemali med seboj, kot da se v 3,3 mlijonskem mestu vsi poznajo (to je zgledalo nice). Na avtobus stevilka 124 sva sedla ob 11.24, sedla sva na predzadnja sedeza na avtobusu. Za nama je sedel starejsi temnopolt mozakar, ki je na glas sopotnici razlagal, da je bil pred kratkim izpuscen iz zapora. Ja glih ta bivsi kaznjenec nama se manjka na poti do “The Museum of Flight“. Na Marusino sreco sva kar hitro izstopila iz avtobusa, placala 2 dolarja in kar je nevsakdanje, placala ob izstopu ne ob vstopu, cool. To je najbrz, zaradi tega, ker v strogem srediscu je pot z avtobusom gratis, midva sva sla pa na obrobje, v neko industrijsko cono.

YouTube slika preogleda

The Museum of Flight je muzej z letali, v katerem je opaziti vse razlicice letal od bratov Wright (v zacetku 20. stoletja) naprej. Videla sva Concorda, polno Boeingov (rojen v Seattlu), Air Force One, Nasine masine, reaktivna letala, Mige in druge, ki jih sedaj, kot velik poznavalec letal ne bom nasteval, ker bi postalo prevec dolgocasno. Igrala sva tudi improvizirano igro pristanka letala in ugotovila, da ne bi mogla biti pilota, saj sva vedno strmoglavila, bolje je slo 5 letnemu decku, ki je varno pristal. Ker sva opazila, da video igrice niso za naju, sva raje odsla po nakupih ponovno v park, kjer se nahaja Space Needle. Tam sva po ugodnih cenah nakupila nekaj spominkov (med drugim si je Marusa kupila biografijo Kurta Cobaina) in na poti do hotela opazila igralnico za otroke. Seveda se nisva mogla upreti skusnjavi in ze sva metala krogle v neke lukne. Ce si zbral 180 tock, si dobil plisasto igraco. Zapravila sva 2 dolarja in ugotovila, da nekako ne bo srece, zato sva raje zapravila se 3 dolarje in se slikala v kontejnerju za hitro slikanje. Nastale so zanimive fotografije..:)

Vecer pa prezivljava v najinem lepem hotelu, v katerem je tudi fitness. Zjutraj sem kolesaril celih 10 minut, Marusa pa je gledala Jeopardy in spremljala novice o vremenu. Pocasi se tudi Super Bowl bliza h koncu. Se dobro, da je danes nedelja in, da je Superbowl, sicer bi ponovno poslusala zvoke siren policajev, gasilcev, helikopterjev in resevalcev, v nedogled.

Americani se res bojijo samih sebe, paranoicni, to se je dalo prepricati tudi danes na sprehodu po ulicah, malo jih razumem saj nikoli ne ves, kdo ima pistolo, ki je vsakemu dovoljena.

Osebno so mi ljudje v Kanadi bolj vsec, je pa to seveda stvar okusa…

Jutri (o.p. ponedeljek 08.02) pa ze zelo zgodaj na avtobus za Portland, vstajanje ob 5.30, skuham kavo za Maruso, da se lahko skobaca iz postelje (upam, da ne bo obratno), pa brez skrbi, samo en knof stisnem in kava je na mizi, da ne bi kdo pomislil, da delam tako dobro kavo.

Se slike iz muzeja: klik

LP from WAS., Seattle, USA

  • Share/Bookmark